Ob desetletnici propadanja Plečnikovega stadiona: Kaj je pravi vzrok

Kot zakasnelo božično darilo slovenskemu narodu je 27. decembra 2007 Vlada Republike Slovenije sprejela nekatere sklepe in ministrstvu za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, ministrstvu za kulturo ter ministrstvu za okolje in prostor naložila, da ustanovijo medresorsko delovno skupino za izvajanje strategije za varstvo kulturne dediščine in naravnih vrednot v Sloveniji v skladu z mednarodnimi pravnimi instrumenti in dejavnostmi, v naslednji sestavi:

Slika zanemarjenega stadiona
(Foto: Bojan Velikonja/dokumentacija Dnevnika)

a) predstavnik urada za UNESCO na MVŠZT;

b) predstavnik MK – nacionalni strokovni koordinator za področje kulturne dediščine;

c) predstavnik MOP – nacionalni strokovni koordinator za področje naravnih vrednot.

Nalogi te delovne skupine sta bili priprava triletnih akcijskih načrtov za izvajanje strategije za varstvo kulturne dediščine in naravnih vrednot ter priprava vseh strokovnih podlag in izvedb nalog, ki jih določa ta strategija za zaščito kulturne dediščine in naravnih vrednot, s pravno podlago v mednarodnih pravnih instrumentih Unesca, vključno z iniciativo ministrov EU, pristojnih za kulturno oziroma evropsko dediščino. Temelj strategije je predvsem 73. člen Ustave RS, ki zagotavlja ohranjanje, uporabo in trajno uživanje kulturne dediščine v vsakdanji rabi, vendar vsebuje tudi civilizacijsko obvezo. Objekte, kraje in območja ter njihove vrednote želi ugotoviti, zavarovati, ohranjati in posredovati v skladu z mednarodnimi instrumenti in dejavnostmi.

Zibelka mednarodnega hotenja je sicer Konvencija o varstvu kulturne in naravne dediščine iz leta 1972, ki vsebuje ključne dokumente, kot so kasnejše operativne smernice za izvajanje konvencije iz leta 2005 in Icomosova študija o sestavljanju svetovnega seznama kulturne dediščine. Neposredna rezultata teh smernic sta bila med drugim tudi Unescov seznam svetovne dediščine in Unescov poskusni seznam svetovne dediščine. V skladu z operativnimi smernicami je bilo treba v najkrajšem možnem času, vendar najkasneje do konca leta 2008, preveriti enote, vpisane na Unescov poskusni seznam, in ga po potrebi spremeniti oziroma dopolniti, za kar je Slovenija oblikovala nacionalni poskusni seznam svetovne dediščine. Temeljni namen je bil organiziran in strokovni izbor dediščine izjemnega nacionalnega pomena ter zagotovitev njenega primernega varstva. Ta nacionalni poskusni program naj bi bil indikator kulturne dediščine za začetek rednih postopkov za morebitno nominacijo na Unescove sezname. Preliminarni predlog prioritet za uvrstitev na nacionalni poskusni seznam je med drugim obsegal tudi arhitekturo Jožeta Plečnika. Na začetku leta 2008 je Slovenija o sodelovanju na področju kulture, izobraževanja in znanosti sklenila tudi sporazum z Republiko Avstrijo, ki je odločno podprla Slovenijo pri pripravi skupnega večstranskega predloga za vpis izbranih del arhitekta Jožeta Plečnika na Unescov seznam.

Istega leta 2007 so vzporedno z navedenimi aktivnostmi za zaščito kulturne dediščine v Sloveniji potekali tudi dogovori med MOL, GSA in OKS za obnovo Plečnikovega stadiona, ki so rezultirali v sklenitvi pogodbe o oblikovanju podjetja BŠP, družbe z omejeno odgovornostjo. Investitor Joc Pečečnik je vstopil v to družbo iz več razlogov, med drugim tudi zaradi pridobitve licence za igralniške dejavnosti po ameriški zakonodaji, kjer je moral vložiti dokaz o prizadevanjih na kulturnem področju. Kmalu se je izkazalo, da se za vlaganja v kulturo in sočasno v šport oziroma nogomet ni odločil iz dobrodelnih razlogov. Župan MOL, Zoran Janković, se je odločil, da bo MOL vstopila v družbo BŠP kot družbenik in v ta namen vložila kot stvarni kapitalski vložek velik del naselja Fond, namreč zelenico z vrtovi in prostor za rekreacijo in igro, ki je bil do tedaj že 70 let v identični in neprekinjeni rabi stanovalcev naselja in ki pripada stanovanjem, zdaj etažnim lastnikom, ob izgradnji pa je takratnemu investitorju – železnici. Župan se je torej odločil, da za uspeh družbe BŠP žrtvuje tako kulturno dediščino kot naselje in s tem njegove stanovalce, občane MOL.

Praktično istočasno z vladnimi sklepi o izvajanju strategije za varstvo kulturne dediščine so konservatorji na Zavodu za varstvo kulturne dediščine Slovenije hiteli s pripravo konservatorsko-restavratorskega projekta za obnovo Plečnikovega stadiona; ta je takratno stanje stadiona podrobno obdelal in tako predstavlja verodostojen prikaz dobrega stanja stadiona v času nastanka projekta, torej decembra 2007. Do takrat je še vse potekalo v skladu s strategijo in smernicami za varstvo kulturne dediščine, s triletnim akcijskim načrtom in s smernicami za zaščito oziroma vpisom Plečnikove arhitekture na Unescov poskusni seznam ter seveda tudi v skladu z vsebino sporazuma z Republiko Avstrijo. Stadion je bil tudi v smislu uporabnosti do tedaj v takšnem operativnem stanju, da so na njem normalno potekale nogometne tekme NK Olimpija Bežigrad, ki je v sezoni 2005/2006 zgodovinsko začela svoj boj za vrnitev v prvo ligo, v veselje ljubiteljev nogometa.

Vendar je bilo kmalu po objavi konservatorsko-restavratorskega načrta in podpisu družbene pogodbe za BŠP, decembra 2007, na stadionu mogoče opaziti nenavadne dogodke. S težko mehanizacijo se je začela demontaža oziroma demoliranje. Odstranili so reflektorje in travnato površino, vključno s kompletno drenažo. V zidu na južni strani zidnega oboda so naredili veliko luknjo za prehod težkih tovornjakov. ZVKD OE Ljubljana je šele leta 2009 želel popraviti vtis posega; podprli so tako razdejanje in izdali dopolnilo k restavratorskemu načrtu, češ da je investitor luknjo naredil pod njihovim nadzorom, z namenom raziskovanja materiala. Z gloriete so bili v začetku leta 2008 odstranjeni vsi novi (!) bakreni žlebovi in odtočne cevi, odstranjena je bila celotna električna napeljava. Odprta so ostala vsa vrata in okna, kot vabilo za vandalske napade na zaščiten objekt.

Tak scenarij ni nov, podobno se je dogajalo z drugimi zgodovinskimi objekti v mestu, na primer s Kolizejem. Namen je bil jasen: stadion, v vzdrževanje katerega je ministrstvo za kulturo v letih 2005 in 2006 vložilo milijon evrov, je moral čim prej začeti propadati, ker so za ta prostor obstajali drugi načrti. Ti so se v prvi polovici leta 2008 potiho, skrito od oči javnosti, konkretizirali v obliki projekta arhitekturnega biroja Botta Management iz Južne Afrike, kljub dejstvu, da so družbeniki poznali omejitve, saj so še pred sklenitvijo pogodbe z BŠP prejeli kulturnovarstvene pogoje. Škandalozni projekt je bil julija 2008 z nevidno pomočjo že v obravnavi pri organih, zadolženih za varstvo kulturne dediščine, a so se družbeniki vseeno odločili, da bi se bilo dobro zavarovati in najprej izdelati urbanistične smernice za območje stadiona ter na njihovi podlagi izvesti arhitekturni natečaj. Smernice so nato pospešeno izdane avgusta 2008, a v nasprotju s pred več kot pol leta prej sprejetimi sklepi vlade o zaščiti kulturne dediščine in Plečnikove arhitekture.

Iz teh urbanističnih smernic z risalne mize Janeza Koželja, »mestnega urbanista« in podžupana, sicer velikega poznavalca arhitekture Jožeta Plečnika, na katero pa je v vnemi zastopanja interesov družbenikov pozabil, je očitno, da od Plečnikovega stadiona kot kulturne dediščine (z izjemo nekaj eksponatov) ne bi ostalo nič več. Hkrati so smernice drastično posegle v tradicionalni življenjski prostor stanovalcev Fondovih hiš; od njihovega zelenega prostora za rekreacijo na vrtovih in otroško igro bi ostal le še drevored. Seveda stanovalcev nihče ni prej vprašal, ali želijo tako živeti, kot ni nihče vprašal etažnih lastnikov o njihovi pripravljenosti žrtvovati zemljišča naselja za uspeh megalomanskega projekta. Te urbanistične smernice so bile za BŠP zelena luč, da lahko s tem prostorom dela, kar hoče, in začelo se je nezakonito prostorsko načrtovanje. Junija 2009 je župan podpisal odlok o izdelavi območnega podrobnega prostorskega načrta (OPPN), ki bi v skladu z urbanističnimi smernicami spremenil stadion in območje okoli stadiona do neprepoznavnosti.

Tako rekoč istočasno je junija 2009, kot implementacija vladnih sklepov in kot rezultat mednarodnih in nacionalnih strategij, sprejet odlok o razglasitvi del arhitekta Jožeta Plečnika v Ljubljani za kulturne spomenike državnega pomena. Odlok je bil objavljen 3. julija in je začel veljati 18. julija 2009. Odlok je v zvezi z zaščito stadiona zelo jasen: prepovedana je vsaka nova gradnja objektov znotraj in zunaj stadiona ter sprememba videza in pogledov na spomenik, ohraniti je treba odprt zeleni prostor in tradicionalno rabo vplivnega območja spomenika. Odlok je tudi spremenil status stadiona; spomenik ni bil več le ljubljanski, de facto je postal spomenik vseh državljanov.

Decembra 2009, torej pol leta po sprejetju odloka o razglasitvi del arhitekta Jožeta Plečnika v Ljubljani za kulturne spomenike državnega pomena, je mestna občina organizirala javno razgrnitev OPPN, ki je bila deležna izjemnega zanimanja in ostrih kritik od prizadetih v postopku (na tej razgrnitvi je, na primer, lastnica hiše znotraj OPPN izvedela, da je njena hiša predvidena za rušenje). Na vse pisne pritožbe oziroma opozorila udeležencev na vsebinske nezakonitosti je v nadaljnjem postopku pripravljala odgovore družba BŠP, in ne MOL; le-ta je na BŠP prenesla celo svoje pristojnosti in tako kršila predpise tudi proceduralno.

OPPN za stadion je postal veljaven konec aprila 2010, čeprav je odlok o razglasitvi del Jožeta Plečnika v Ljubljani, ki prepoveduje gradnjo objektov znotraj stadiona in v njegovem vplivnem območju, veljal že devet mesecev! Od takrat je preteklo več kot sedem let, vse skupaj od začetka projekta BŠP pa 10 let, ko v letu 2017, letu Plečnikove arhitekture, družbeniki (MOL v osebi Zorana Jankovića, investitor Joc Pečečnik in OKS) še vedno poskušajo ta nezakonit postopek izpeljati do konca. Pri tem brezsramno manipulirajo z javnostjo in iščejo krivce v državni upravi, ministrstvih, Arsu, zakonodaji, predpisih, birokraciji, politiki, stroki in predvsem v Fondovcih, občanih, živečih ob stadionu. A odgovor na vprašanje o pravem vzroku desetletnega propadanja kulturnega spomenika je jasen: to so izključno družbeniki s svojim nezakonitim početjem in arogantnim zavračanjem obravnave alternativ, skladnih s predpisi.

Ob prihajajočem letu 2018, ki je razglašeno za leto svetovne kulturne dediščine in je torej nedvomno pomembno leto tudi za Plečnikovo arhitekturo, se poraja novo vprašanje:

Ali bodo glavni akterji tudi v letu svetovne kulturne dediščine izsiljevali državo oziroma državljane z nezakonitim projektom obzidave in dozidave kulturnega spomenika kot z edino možno rešitvijo za ceno uničenja Plečnikovega stadiona, in to celo v času, ko se v Evropi spodbuja trajnostni razvoj mest ter ohranitev in ustvarjanje odprtih zelenih prostorov?

PETER RONDAIJ v imenu Koordinacijskega odbora stanovalcev Fondovih hiš Opomba uredništva: Ministrstvo za okolje in prostor je minuli teden odpravilo okoljevarstveno soglasje za izgradnjo Bežigrajskega športnega parka in zadevo vrnilo Arsu v ponovno odločanje. Ministrstvo je med drugim navedlo, da agencija ob izdaji soglasja ni ugotovila skladnosti projekta z odlokom o razglasitvi del arhitekta Jožeta Plečnika za kulturne spomenike državnega pomena.

(Vir: https://www.dnevnik.si/1042792489)