Peter Krečič, Ljubljana

PODOBA PLEČNIKOVE LJUBLJANE

Le malokateremu arhitektu se v življenju ponudi priložnost, da bi lahko oblikoval obširne mestne predele kaj šele mesto v celoti. Plečnik je imel to srečo, toda če si pobliže pogledamo, kako je prišel do nalog, kot so oblikovanje uličnih potez, trgov in parkov poleg posameznih arhitekturnih nalog, ugotovimo, da si je znal priložnosti najti sam in se za njihovo reševanje hkrati predstaviti za najbolj kompetentnega. S pobudami in pozneje z izvedbami nekaterih, zlasti zgodnjih ureditev posamičnih mestnih prostorov, denimo Šentjakobskega trga, Cojzove ceste (1926-1927) in Kongresnega trga (1927) si je pridobil zaupanje mestne občine. Pozneje je prihajal z vse bolj drznimi predlogi, o čemer pričajo številni načrti, med katerimi za mnoge ni mogel pričakovati uresničitve. Pri stvarnejših so naloge po začetnih uspešnih in dobro sprejetih ureditvah kar rasle ena iz druge. Vse to pa se je zgodilo v času, ki pomeni v terminih gradnje mest komaj bežen trenutek mestne zgodovine. Plečniku se je posrečilo od leta 1926, ko je dobil prva naročila za oblikovanje javnega prostora, do začetka druge svetovne vojne v Sloveniji leta 1941 (pustimo ob strani, da so šele med vojno dokončali potezo Tržnic in Zapornico na Ljubljanici) Ljubljano tako močno zaznamovati s kakovostnimi zgradbami in ureditvami javnih prostorov, da nosi Ljubljana tega časa upravičeno naziv Plečnikova Ljubljana. Kritika/1/ je ugotovila v tem dosežku toliko inventivnosti, avtorske izvirnosti, osebnega slogovnega prispevka, da doživlja kar vse mesto kot oznamovano z umetniškim pečatom enega mojstra, tako rekoč mesto z avtorskim podpisom.

Do Plečnikove umetniške in človeške zrelosti, ko je bil sposoben oblikovati mesto, pa je vodila dolga in na trenutke težavna učna doba. S problemom, kako je mogoče oblikovati mestne poteze večjih dimenzij in s spoznanjem, da je to delo arhitekta, se je srečal v času dunajskega šolanja. Hkrati, ko je obiskoval arhitekturni oddelek Otta Wagnerja na akademiji za likovno umetnost, je v Wagnerjevem ateljeju pomagal izdelovati velike načrte za dunajsko cestno železnico in za ureditev donavskega kanala. Vse bistveno o inženirskih in oblikovnih vidikih takšnega dela do pomena oblikovanja cestne opreme je zvedel tam. Na svojem znamenitem potovanju po Italiji in Franciji (1898-1899) je lahko primerjal, kako je na te teme odgovorila zgodovina. Ob navdušenju za zgodovinsko arhitekturo ("Staro tu čez vse lepo, kar je novo tam /na Dunaju/ - vse poprečno")/2/ so Plečnika zanimale še mnoge drobne praktične, anonimne rešitve v oblikovanju predvsem italijanskih mest: kamniti tlaki, robniki, cestni stebrički, vodnjaki, klopi, ulične svetilke, ograje in podobno. Toda še bolj pomembno je, da je Plečnik na poti po Italiji doživljal v sebi globok miselni in estetski preobrat, najbolj odločilno pa je bilo njegovo tedanje odkritje Ljubljane kot njegove prave umetniške domovine. Na poti se mu je razkril predvsem njen mediteranski značaj in sklenil je, da ji bo posvetil svoje mnogotere umetniške moči. ſe iz Italije so se vanjo stekali prek njegovih pisem domačim nešteti izrazi vdanosti in prav neposredne pobude za njeno ureditev in polepšanje. Tako se ni čuditi, da je ob postanku v Ljubljani, ko se je vračal na Dunaj, nemudoma izdelal dve skici preureditve okolice cerkve sv. Petra v Ljubljani (po juniju 1899). Tudi v poznejših letih se je živo zanimal za ljubljanska vprašanja, se med drugim udeležil razprave o postavitvi spomenika pesniku Francetu Prešernu (1905), predložil v razmislek okrasitev Mestnega trga s skulpturami, vendar brez vidnejšega uspeha.

V času svojega delovanja na praški umetnoobrtni šoli (1911-1921) je Plečnik med šolske programe uvrstil tudi nekaj nalog, ki so bile zamišljene za konkretne praške lokacije (most čez Vltavo z novo stavbo narodnega muzeja na Mali strani, paviljon likovne umetnosti, cerkev na Vinohradih in še kakšno)/3/. V pogledu same učne metode to ni bila kakšna posebna novost. Aktualne naloge za konkretne lokacije je dajal študentom v delo tudi Wagner. Vendar je v tej odločitvi mogoče zaslutiti Plečnikovo željo približati se realnim arhitekturnim in urbanističnim problemom, za katere v času med prvo svetovno vojno seveda ni bilo velikih možnosti za realizacijo. Med šolskimi deli tudi ni mogoče spregledati učiteljevega opozarjanja učencev na manjše arhitekturne naloge kot so paviljoni, prodajne stojnice ipd., kar sicer sodi k drobni urbani opremi.

Povabilo predsednika Češkoslovaške republike Tomaša G. Masaryka k preurejanju praškega gradu, vrtov in dvorišč leta 1920 je pomenilo v arhitektovem življenju odločilno zarezo. Šlo je za enkratno, življenjsko priložnost, za delo, ki ga preprosto ni bilo mogoče odkloniti. Z druge strani je prišlo enako privlačno vabilo z novoustanovljene ljubljanske univerze, naj sprejme mesto profesorja na arhitekturnem oddelku. Plečnik je bil sposoben sprejeti oba izziva in v dobrem desetletju (1920-1933) porazdeliti svoje ustvarjalne sile med Prago in Ljubljano. Tako je praški opus v dvajsetih letih in v začtku tridesetih nastajal vzporedno z ljubljanskim/4/, kar je imelo za posledico, da so številne zamisli, ki so nastale v Pragi ali za Prago, našle svoje vzporednice v ljubljanskih in narobe. Samo za zgled: ko je arhitekt razvijal načrte za cerkev Srca Jezusovega na Vinohradih, je ena izmed različic zaživela v cerkvi sv. Frančiška v Ljubljani (1925-1930). Zamisel tlakovanja Kongresnega trga z geometrično mrežo svetlih kvadratov v temnih okvirih (1927) - žal le v betonu - je doživela v naslednjih letih (1928-1932) svojo sijajno izvedbo v granitu na III. dvorišču praškega gradu. Piramida ob vznožju Cojzove ceste (1927) je dobila skoraj sočasno svojo dvojnico na Vrtu na okopih. Preureditev notranjščine palače Zbornice zatrgovino, obrt in industrijo v Ljubljani (1925-1927) je nastala prav v duhu preureditev in dragocenih oprem predsednikovega stanovanja na praškem gradu. Odlomek praškega gradu v Ljubljani bi lahko dejali. Podobnih primerov bi lahko navedli še nekaj.

S prvimi ljubljanskimi deli, ki so se začela množiti po sredi dvajsetih let, se je začela polagoma oblikovati Plečnikova Ljubljana. Začetno fazo premisleka o urbanistični ureditvi rodnega mesta je Plečnik zaokrožil s svojim prvim celovitim urbanističnim načrtom Ljubljane, ki mu je dodal poseben načrt za njen severni del Bežigrad leta 1928/5/. Drugo razdobje, trideseta leta so minila v znamenju velikopoteznih mestnih ureditev po njegovih načrtih in dajejo z vrsto monumentalnih potez (Vegova cesta s Kongresnim trgom, oblikovanje porečij Ljubljanice in Gradaščice, urejanja parka Tivoli idr.) pa tudi skromenjših ureditev, omejenih na zaključene prostorske celote, vsebino pojma Plečnikove Ljubljane. Preden pa je dozorela arhitektova zamisel njegove Ljubljane, novih Aten, kulturno in lepotno povzdignjene narodne prestolnice z novimi palačami, stebrišči, parki in spomeniki, zamisel, ki se je bolj kot kaj drugega ujela z nacionalno ideologijo slovenske Moderne, je postavil na različnih lokacijah nekaj svojih zgodnejših del: poslopje Stare tehnike (1921), lastno hišo (1923-1925), Dom Duhovnih vaj (1924-1925), Zbornico za tgovino, obrt in industrijo (1925-1927), cerkev sv. Frančiška (1925-1930), stavbo Vzajemne zavarovalnice (1928-1930). Z njimi je v nekaj potezah zarisal novo merilo kakovosti, a tudi merilo novega mestnega obsega prihodnje Ljubljane. Določil je novo merilo izvedbene ravni, novo etično raven potrebne angažiranosti in hkrati kulturne zavesti, ki ga mora imeti vsak, kdor se ukvarja s tako pomembnimi javnimi zadevami, kot sta mesto in njegova podoba.

Plečnik je Ljubljano cenil predvsem zaradi njenega pretežno baročnega, bolj italijanskega kot severnjaškega nagovora. Njegovo odkritje Ljubljane, zavezane tudi izročilu antike in mediterana na italijanskem potovanju, je prebudilo v njem "kraševsko naravo", kot bi se bil sam izrazil in se je tako na Dunaju kot v Pragi v mislih veliko ukvarjal z njo. O tem spričuje navedba v pismu bratu Andreju, češ da je začel pregledovati Kochov zemljevid mesta in Fabianijevo Regulacijo/6/. Toda prave možnosti so se mu odprle šele z zaposlitvijo in ustalitvijo v svojem rodnem mestu. Ko govorimo do neke mere celo o psiholoških okoliščinah nastanka Plečnikove Ljubljane, ni mogoče mimo njegove odločitve, da se naseli v Trnovem. Šel je namreč na obrobje mesta, celo v neugledno predmestje vrtičkarjev in polkmetov in od tam je mesto opazoval ter hodil vanj. Na teh svojih poteh, seveda peš, saj prevoznega sredstva ni imel nobenega, je marsikaj mislil in domislil sam. Pri marsikateri rešitvi so pomembno sodelovali njegovi študentje, ki so v šoli za nalogo reševali ta ali oni del mesta. Diplomske naloge od prvih treh diplomantov dalje kažejo prav nenehno skrb za podobo mesta. Njegov učenec Dušan Grabrijan je postavil drzno tezo/7/, ki pa se zdi, kolikor globlje se bližamo razumevanju Plečnikove osebnosti in temperamenta, vse bolj prepričljiva, namreč, da je Plečnik gradil svojo Ljubljano od svoje skromne hiše v Trnovem. Gre za zamisel in dejanje vredno posebne pozornosti: Plečniku je tuje brezosebno načrtovanje z višine nad kartami in vseobsežno. Zanj je pomembna zgodba, ki se nekje začne in nekje konča. Njegova zgodba potrebuje jasne stavke, pomenljive besede in celo glasove. Njegovi sprehodi po mestu so bili vselej več kot to; ves čas je namreč opazoval, meril in tehtal ter v mislih odločal, kaj bi bilo mogoče preurediti, povzdigniti na višjo raven, kaj bo nosilna prvina prihodnje ureditve in kaj manjvrednega bo mogoče zakriti, opustiti, tudi podreti. Tako je stopil iz svoje hiše in se postavil pred trnovsko cerkev. Napravil je porfirni polkrožni pločnik pred njo, v osi je uredil Trnovski most (1928-1930) kot razširitev trga pred cerkvijo s štirimi piramidami na vogalih in z drevoredom brez na mostu(!). Zravnal je os Emonske ceste. Oblikoval je vogal Križank (kompleksa samostana s cerkvijo nemškega viteškega reda) in okolico Trga francoske revolucije z monumentalnim obeliskom, spomenikom Iliriji in Napoleonu (1929). Šel je dalje po Vegovi od Gregorčičevega spomenika (1936), ki stoji na začetku oblikovanja teras nad ostanki starega obzidja pred Narodno in univerzitetno knjižnico, mimo Glasbene matice, ki jo posebej označuje terasa, pospremljena z glavami glasbenikov na visokih podstavkih in dospel na Kongresni trg. Vso potezo Emonske ob Križankah in ob Vegovi spremljajo drevoredi. Kongresni trg je oblikoval kot ploščad, urejeno s strogo mrežo kvadratnih polj ter po sredi z vrsto svetil, ki se iztečejo v dominanti spomenika sv. Trojice pred monumentalno fasado uršulinske cerkve. Bližnji park Zvedo je obdal z značilnimi stebriči ter ok.l. 1940 kostanjeve drevorede nadomestil s platanami. Od tod je nameraval onkraj Zvezde prek Propilej - spomenika jugoslovanskemu kralju Aleksandru - vstopiti še na tako imenovani Južni trg, kjer bi se njegova kopna os iztekla. Vendar se mu tega dela zamisli ni posrečilo uresničiti. Pač pa je z oblikovanjem stopnišč in prehodov kot z Gerberjevim stopniščem (1932) in Gledališko stolbo (1933) uspešno in za poglede prefinjeno povezal Kongresni trg z Ljubljanico, njegovo drugo mestno vzdolžno ali vodno osjo. Ljubljanica je, vzeto metaforično, vzporednica opisani kopni osi. Ta poteče od Špice v Trnovem, kjer se Ljubljanica cepi na Ljubljanico in Gruberjev prekop, do Zapornice na Poljanah. Plečnik je to os gradil kot simfonijo ali lepo pripoved. Začenja z uverturo dolgih horizontal, brežin in poti na obeh bregovih Ljubljanice. Te spremljajo žive meje in drevoredi na terasah, oziroma nasipih. Prvi postanek, zareza v kompoziciji je Prulski most, ki ga je na levem bregu označil s skupino visokih topolov. Od tod se spremeni oblikovanje nabrežij: z leve sijajne položne kamnite stopnice, ki jih spremlja drevored vrb žalujk, v Plečnikovem besednjaku kupol, z desne strmejše stopnice z travnatimi brežinami. Ob izlivu Gradaščice se poteza na levi sklene z elegantnim zavojem stopnic, na desni pa s poševno brežino, ki ob kamnitem opornem zidu omogoča dostop do vode. Od tod teče Ljubljanica v betonskem koritu, ki se onkraj prečne cezure, Šentjakobskega mostu, delom inženirja Aloisa Krala, vendar enakopravno vključenim v kompozicijo, že kmalu povzpne do robov visokih nasipov nabrežij. Plečnik je dobil korito v dediščino od dunajskega arhitekta Alfreda Kellerja, vendar je sposkušal na mnoge načine betonske stene s koriti in ozkimi terasami za cvetje in seveda z drevoredi na nabrežjih zmehčati, dokler prostor ob Ljubljanici to le dopušča. Poleg danih prvin je v kompozicijo vnesel še svoje: beli Čevljarski most (1933), ograjeno ploščad z osamosvojenimi stebrnimi formami s kroglami in svetiloma, dalje Tromostovje (1929-1932), nedvomen vrhunec Ljubljanične kompozicije. Plečnik je ob vsaki strani prvotnega kamnitega mostu napravil še dve brvi za pešce, vse skupaj pa obdal s plastično bogatimi balustradami in svetilkami na polnoplastičnih balustrih. Stopnišča ob brveh, ki vodojo na nižjo teraso, spominjajo na beneške mostove - Plečnik namreč vidi v Ljubljanici ljubljanski Canal Grande. Tik pred drugo svetovno vojno je na desnem bregu ob Tromostovju začel zazidavati dolgo monumentalno potezo Tržnic (1940-1944). Kompozicija je zanj tipična: začne z drobnim tempeljčkom cvetličarne, sledi odprta lopa na stebrih z balustrado na rečno stran ter s polkrožnim pomolom, ki skriva vretenasto stopnišče ribarnice. Zaprte tržnice s kolonado na eni strani in na rečni strani v kombinaciji rustike ter gladkih sten z okni so znatno višji objekt, ki se razvije v loku Ljubljanice. Arhitekt ga je zaradi nujno potrebnih pogledov na vodo prekinil z dvema odprtima in zastebrenima loggiama. V vrzeli nekako na sredi poteze Tržnic, bi moral stati monumentalni pokriti Mesarski most, ki pa ga niso uspeli izvesti. Tržnice se z nizkim objektom spojijo z Zmajskim mostom. Od tod se nadaljujejo drevoredi na obeh nasipih do mostu na Ambroževem trgu, od tam pa je le še korak mimo sprehajališča na Vrazovem trgu do pravegaPlečnikovega slavoloka na Ljubljanici - Zapornice (1939-1944) - drugače ni mogoče imenovati monumentalne kompozicije treh stolpov s prečnimi vezmi, ki skrivajo mehaniko zaporničnih naprav. To je zadnji akord, pozdrav Ljubljanici, ki zapušča mesto.

Na ti dve temeljni osi je Plečnik položil nekaj prečnih osi. Prva je porečje Gradaščice, ki ga je Plečnik urejal nekoliko pred Ljubljanico (1930-1932), vanj pa sodi simetrično oblikovanje brežin z drevoredi, dveh mostov in perišč ter izpeljava Eipprove ulice na desnem bregu Gradaščice. Druga je Cojzova cesta, opremljena s hojnicama, drevoredi in ob vznožju položnega klanca s piramido, ki se optično povezuje s konico šentjakobske cerkve onkraj Ljubljanice, s tem pa na Plečnikovo ureditev celotnega trga in dalje z oblikovanjem okolice cerkve sv. Florijana in Potjo na Grad (1933). Tretja povezuje monumentalno, široko Jakopičevo sprehajališče s svetilkami po sredi s Tromostovjem in Gradom. Prav Ljubljanski grad naj bi postal v opisanem sistemu, v Plečnikovi mreži osi osrednja višinska dominanta. Zato mu je Plečnik namenil novo, monumnetalizirano podobo, a se mu zamisli ni posrečilo izvesti. Na Gradu je preuredil le sprehajališča in grajske Šance (1934). Toda misel na Grad in še zlasti na monumentalne dostope nanj mu tudi še potem ni dala miru. Z njo se je intenzivno ukvarjal med vojno. Po vojni pa tudi ni uspel s predlogom, da bi na mestu srednjeveškega gradu pozidal stavbo slovenskega parlamenta v obliki oktogona (1947). Manj poudarjene prečne smeri so še Rimski zid (1938), Šubičeva ulica z iztekom k Ljubljanici prek Gerberjevega stopnišča in območje pred glavno železniško postajo, nekdanjo Masarykovo ulico (danes Trg OF), kjer je uredil zelenice, drevorede in postajališče za tramvaj. Danes od te poteze ni ostalo skoraj nič.

Osnovni sistem je, kot že povedano, Plečnik strnil v svoj prvi urbanistični načrt leta 1928, v drugega leta 1944 pa je vnesel še vse tisto, kar je izvedel poleg prvotno zamišljenega in še nekatere nove ideje za monumentalne komplekse kot novi magistrat na Vodnikovem trgu, Odeon med Kongresnim trgom in bregom Ljubljanice, nove dostope na Grad nasproti stolnice, kar pa bi zahtevalo tudi obsežna rušenja. Njegov urbanistični načrt za Bežigrad (1928) se ni mogel uveljaviti. Pač pa se je Plečniku na njegovi osnovi posrečilo izvesti nekaj zamisli. Mednje sodijo prizidek k stari pokopališki cerkvi sv. Krištofa - cerkev sv. Cirila in Metoda (1933-1934) (pozneje prenešena na Vodovodno cesto), na območju samega pokopališča monumentalna valjasta stavba Baragovega semenišča (1937-1941 - nedokončana) in v izteku velikopotezno zasnovane Linhartove ceste obsežna skupina poslovitvenih objektov z monumentalnim portalom - Plečnikove ſale (1938-1940). V mestnem predelu Šiški je preuredil pročelje in okolico cerkve sv. Jerneja (1936), zunaj Ljubljane, vendar še v njenem gravitacijskem območju pa cerkev s. Mihaela na Barju (1936-1939).

To je v kratkem Plečnikova Ljubljana, urbana mreža vzdolžnih in prečnih osi, v katero je Plečnik postavljal svoje objekte. Poteza Vegove ceste pa tudi drugih dokazuje, da je arhitekt vnaprej označeval svoj prostor in včasih šele mnogo pozneje globlje segel vanj s svojimi zgradbami in dokončnimi ureditvami. Spomenik Iliriji in Napolenu z ureditvijo prostora pred Križankami je nastal že leta 1929. Na tedaj začasno maskirano bližnjo parcelo, kjer je do potresa stal baročni Knežji dvorec, je v letih 1936 in1941 postavil Narodno in univerzitetno knjižnico in jo s prefinjenim oblikovanjem teras nad ostanki renesančnega mestnega obzidja ob knjižnici priključil prvotni zasnovi te poteze. V oblikovanju podrobnosti ne gre prezreti vencev nad zidci, profiliranih betonskih okvirov parkovnih klopi, podstavkov za spomenike znanih jezikoslovcev in seveda zazelenitve. Križanski kompleks pa je oblikoval šele po vojni (1952-1956) in ga prav tako brezhibno vdelal v potezo Emonske in Vegove ceste.

Toda Plečnikove Ljubljane ne bi bilo, če ne bi arhitekt svojih temeljnih potez z vrsto nanizanih motivov, nosilcev pripovedi od velike arhitekture, mimo večjih ali manjših intervencij v obstoječe objekte do zgolj na novo "vključenih" prvin spremljala nadrobna obdelava v obliki urejenih tlakov, robnikov, hojnic, dreves, poudarjenih detajlov in predvsem stebričev, ki ustvarjajo optični ritem. Plečnikovo vztrajno upiranje misli, da bi moralo biti mesto predvsem prilagojeno sodobnemu hitremu prometu in njegovo vztrajanje pri zamisli mesta za pešce, saj se lahko samo pešec ustavi ob lepem detajlu; samo pešca ima smisel vabiti z vizurami v prostor - oboje je dobilo v današnji razdvojeni dobi poznega modernizma popolno priznanje. Prav po opisanih lastnostih razkriva kritika/8/ Plečnikovo Ljubljano kot edinstveni arhitekturni in urbanistični fenomen prve polovice dvajsetega stoletja.

Ob koncu se velja vprašati, v kakšnem razmerju sta si nacionalna ideologija in konkretna Plečnikova, v Ljubljani uresničena podoba mesta. Ali je v njej, v vsej njeni oblikovni prepletenosti ali v sami Plečnikovi neustavljivi želji po uveljavljanju svojih oblik v mestni sliki mogoče iskati kaj posebno slovenskega? In še: v čem je Plečnik tako značilno slovenski umetnik? Ali je njegova odločitev, bolje njegovo prepričanje, ki ga je nosil v sebi vse življenje, da deluje zavestno v okvirih slovenske umetnosti in kulture, tudi ko je živel in delal zunaj domovine in da jo želi zavestno bogatiti, odločilno za takšno oznako? Da, toda nekaj je, kar Plečnika še mnogo globlje določa in postavlja v slovensko miselno in fizično umetnostno okolje. Danes je mogoče s precejšnjo zanesljivostjo trditi, da njegovo umetnostno podobo posebej v Ljubljani v bistvu določata tradicionalna evropska umetnostna geografija, prostor torej, ki je v njej namenjen slovenstvu in pa posebni čas slovenstva, njegova umetnostna Moderna. Zakonitost tradicionalne umetnostne geografije je, da se tu, posebno v centralnem delu Slovenije, na Kranjskem z Ljubljano v sredi, najbolj izvirno izrazi sinteza vplivov s Severa (germanskega) in z Juga (romanskega). Moč umetnostnih tokov z ene ali druge smeri določa prevladujoči umetnostni značaj osredja v določenem časovnem razdobju. Plečnik je v sebi združeval oboje navdihov, četudi se je sam zavestno nagibal k južnemu, mediteranskemu polu. Čas Moderne, ki sovpada z obdobjem rasti nacionalne samozavesti, pa pomeni v slovenski zgodovini čas prve izjemne umetnostne zrelosti, ki raste iz velikih umetniških osebnosti in uresničenja njihovega skupnega načela: izraziti ozračje domačega, slovenskega skozi evropsko formo. Plečnik je v besedi evropska forma razumel predvsem mediteransko klasično, univerzalno obliko, in se pri tem vselej dobro zavedal, da ta lahko izrazi ozračje domačega le, kadar je dovolj kakovostna in s tem prepričljiva.

    OPOMBE:
  1. Boris Podrecca v pogovoru z Darinko Kladnik: Arhitektura - kultura na robu? Pogovor z dunajskim arhitektom Borisom Podrecco, enim od avtorjev pariške razstave o Jožetu Plečniku, Dnevnik št. 86, Ljubljana 31.3.1986, str. 11; podobno v razgovoru za Naše razglede: Zunaj si lahko zanimiv le, če imaš svojo lokalno identiteto; Pogovor Naših razgledov, Naši razgledi št. 12, Ljubljana, 20.6.1986, str. 346, 355;
  2. Jože Plečnik bratu Andreju, Benetke, 22.11.1898, št. 3, Arhitekturni muzej Ljubljana - Plečnikova zbirka, Arhiv; France STELE, Arhitekt Jože Plečnik v Italiji, Ljubljana, 1967, str. 24
  3. Josef PLEČNIK, Vyber Praci Školy pro dekorativni architekturu v Praze z roku 1911-1921, Praga, 1927, str.13-15; 24-25; 134-136
  4. France STELE, Jože Plečnik na Hradčanih in v Ljubljani, Dom in svet, Ljubljana, 1929, str. 273-279
  5. Jože PLEČNIK, Studija regulacije Ljubljane in okolice; Studija regulacije severnega dela Ljubljane, Dom in svet št. 4, Ljubljana, 1929, priloga 4 in str. 91
  6. Jože Plečnik bratu Andreju, b.d. (po 1.5.1914), št. 250, AML - PZ, Arhiv. Kochov zemljevid... Gre za turistični zemljevid mesta, ki ga izdelal mestni arhitekt Ciril Metod Koch. Fabianijeva regulacija...Maks FABIANI, Regulacija deželnega stolnega mesta Ljubljane, Na Dunaji, 1899
  7. Dušan GRABRIJAN, Spomenik kralja Aleksandra v Ljubljani, Slovenec št. 189, Ljubljana, 19.8.1938, str. 5; isti., Lik Plečnikove Ljubljane, Naši razgledi št. 4, Ljubljana, 23.2.1957, str. 80-82
  8. Poleg Podreccovih stališč velja med prispevki navesti še: Richard BASSET, Plečnik in Ljubljana, Architectural Review št. 1014, 1981, str. 107-111; Djurdja GRſAN-BUTINA, Master Plan and Spatial Structure, Jože Plečnik 1872-1957; Architecture and the City, Oxford, 1983, str. 28-35: Richard M. ANDREWS, The River Sequence, prav tam, str. 36-43; Richard Guy WILSON, Jože Plečnik in Ljubljana, Progressive Architecture št. 10, 1985, str. 96-103; Lucius BURCKHARDT, Linde BURKHARDT, La ville promenade, Jože Plečnik Architecte 1872-1957, Pariz, 1986, str. 179-188; Sergio POLANO, Lubiana; L'opera di Jože Plečnik, Milano, 1988; Damjan PRELOVŠEK, Notte sulla costruzione del lungofiume dalla sistemazione austriaca agli interventi di Plečnik, Lotus International št. 59, 1988/3, str. 14-33; Peter KREČIČ, Plečnikova Ljubljana (Plečnik's Ljubljana; Das Ljubljana von Plečnik), Ljubljana, 1991