Odgovor g. Pečečniku: ko se bodo investitorji BŠP soočili z resničnostjo, bo rešitev možno hitro najti

V ponedeljek, 30. 10. 17 je bil v rubriki Ozadja objavljen pogovor z g. Pečečnikom, v katerem so bile v zvezi s projektom Bežigrajski športni park (BŠP), Civilno pobudo za ohranitev Plečnikovega stadiona v izvirni obliki ter o prebivalcih Fondovih blokov in o meni navedene številne neresnice, zavajanja in žaljivo obrekovanje, na katera odgovarjam v nadaljevanju.

Iz izjav na začetku pogovora je moč razumeti, da g. Pečečnik verjame, da mu večinsko lastništvo kulturnega spomenika državnega pomena omogoča, da z njim počne, kar želi, in da o njem odloča le sam. To prepričanje je zmotno. Ko gre za javno dobro, kot so npr. kulturna dediščina, prostor, okolje itd. je v razvitih državah in tudi v Sloveniji pravica do razpolaganja omejena s posebnimi predpisi. Ti vsem državljanom zagotavljajo ohranitev kulturnih spomenikov, trajnostno rabo prostora, zdravo življenjsko okolje itd. Javnosti pa je s predpisi izrecno zagotovljeno informiranje in sodelovanje pri odločanju o teh, za vse prebivalce pomembnih zadevah. Večinsko lastništvo Plečnikovega stadiona zato g. Pečečniku ne daje pravice, da s prezidavo uniči enega najpomembnejših kulturnih spomenikov ali da s projektom ogroža zdravje in premoženje prebivalcev. Prav tako to lastništvo javnosti ne more vzeti pravice, da se do načrtov v zvezi s kulturnimi spomeniki, načrtovanjem prostora in okoljem opredeljuje ter daje pripombe in predloge. Moje osebne okoliščine so pri tem povsem nepomembne, g. Pečečnika pa pozivam, da se v prihodnje vzdrži njihovega komentiranja.

Navedba, da je Plečnikov stadion v času, ko ga je kupil g. Pečečnik, propadal, ne drži. Do prevzema BŠP l. 2007 je bil stadion v delujočem stanju, minimalno vzdrževan, a povsem funkcionalen. Po prevzemu ga je novi lastnik zaprl, športne površine so bile uničene, oprema odstranjena, stadion pa je bil prepuščen propadanju. Četudi pred 10 leti v državi morda še ni bila povsem določena prihodnja uporaba Plečnikovega stadiona, to nikomur, niti lastniku, ne daje pravice do tega, da ga pusti propadati ali pa ga celo uniči.

G. Pečečnik sprašuje, kje sem bila jaz pred desetimi leti. Takrat sem z več sto prebivalci Ljubljane sodelovala v javni obravnavi o spremembah OPPN, ki so pripravljale prostorsko ureditev za BŠP. V svojih pripombah smo sodelujoči že takrat opozarjali na neprimernost in nesprejemljivost projekta.

Navedbe g. Pečečnika o tem, kdo lahko obdeluje vrtove v Fondovih blokih, so neresnične in žaljive. V Fondovih vrtovih, ki so že od nastanka sestavni del naselja in jih prebivalci nepretrgano obdelujejo že več kot 80 let, so pravila za obdelavo vrtov znana: vrt lahko obdelujejo vsi stanovalci, ki to želijo. G. Pečečnika ob tem pozivam, da komunicira na dostojni ravni.

Izjava g. Pečečnika, da bo revitalizirani spomenik breme države, kaže, da ne pozna dejstev o finančni vrednosti kulturne dediščine. Mednarodne študije dokazujejo, da kulturna dediščina prinaša ekonomski razvoj in finančno vrednost, saj spodbuja turizem in trži lokalno okolje. Poleg tega spodbuja razvoj novih delovnih mest in nima škodljivih vplivov na okolje. Doslej pa tudi ni še nihče dokazal, da se Plečnikov stadion s športno-rekreativnimi in turističnimi dejavnostmi ne bi mogel sam preživeti.

Izjava g. Pečečnika, da stadion vzdržuje toliko, kolikor mu dovoljuje zakonodaja, je sprenevedanje. Zakonodaja lastnike kulturnih spomenikov obvezuje, da za ohranjanje spomenikov celostno poskrbijo. Kljub temu pa je bilo treba doslej BŠP prisiliti celo v najnujnejša vzdrževalna dela z izvršbo Inšpektorata za kulturo, saj se je investitor do zadnjega izogibal izvedbi teh del. Med drugim tudi z izgovorom, da bi bilo 23.600 EUR, kolikor je znašala ocena stroškov za najnujnejša vzdrževalna dela, preveliko finančno breme za njegovo podjetje.

G. Pečečnik v pogovoru BŠP predstavlja tudi kot vlaganje v javno infrastrukturo, zaradi česar naj bi bil deležen posluha države. BŠP s komercialnimi vsebinami povsem očitno ne sodi v javno infrastrukturo, saj tej razvrstitvi ne ustreza po nobenem kriteriju.

Krivdo za dolgo trajanje postopka g. Pečečnik zavajajoče in enostransko pripisuje izključno prebivalcem Fondovih blokov. Dejstvo je, da investitor doslej v 7 letih še ni predložil popolne presoje vplivov na okolje in ga je ARSO že več kot 10 x moral pozivati k dopolnjevanju. Če bi bil projekt pripravljen v skladu s predpisi, postopek zagotovo ne bi trajal tako dolgo. Drugo dejstvo pa je, da se v postopku pritožuje tudi investitor, kar trajanje prav tako podaljšuje.

Izjava g. Pečečnika, da investitor, ko se loti investicije, ne ve, kaj ga čaka, nikakor ne odraža realnega stanja. Dokaz za to so stotine zakonito pripravljenih projektov, ki se uresničijo v običajnih rokih. Investitorji BŠP pa so že od vsega začetka popolnoma ignorirali opozorila ter so verjeli, da bodo projekt lahko uresničili kljub kršenju predpisov. Ker jim to ni uspelo, sedaj krivdo za neuspeh valijo na vse druge.

G. Pečečnik se pritožuje nad zakonodajo, ki naj bi ovirala njegov projekt. Zakonodaja v Sloveniji je primerljiva z državami EU, težave z njo ima samo projekt BŠP, ker ni pripravljen v skladu s predpisi. Izjava, da velika gradbišča čakajo na odlok, po katerem naj bi »preskočili običajno stopnjo hrupa«, ne drži. Tudi zakonodaja na področju varstva pred hrupom je v Sloveniji primerljiva z EU državami. Nemčija ima za hrup celo bolj restriktivne predpise kot Slovenija, pa se nihče ne pritožuje, da ne bi mogel graditi.

Nikakor tudi ne drži izjava, da prebivalci Fondovih blokov nasprotujejo obnovi stadiona. Prebivalci smo že večkrat javno izjavili, da ne nasprotujemo obnovi Plečnikovega stadiona, zahtevamo pa, da slednja poteka v skladu s predpisi in mednarodnimi konvencijami. Prav tako ne drži, da samo prebivalci Fondovih blokov nasprotujejo projektu BŠP. Poleg drugih prebivalcev BŠP javno nasprotujejo vsi strokovnjaki, strokovna združenja in ustanove, npr. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, ICOMOS Slovenije, Društvo arhitektov Ljubljana, Ministrstvo za kulturo itd. Obnovo Plečnikovega stadiona v izvirni obliki pa so podprli Slovensko umetnostnozgodovinsko društvo, Tehnični muzej Slovenije, Slovenski etnografski muzej, Društvo slovenskih pisateljev, Oddelek za krajinsko arhitekturo Biotehniške fakultete UL, Umetnostnozgodovinski inštitut Franca Steleta ZRC SAZU, ICOMOS Nemčije itd.

Ni mi znano, da bi prebivalci Fondovih blokov govorili o mastnih dobičkih investitorjev BŠP, kot to pravi g. Pečečnik. Nasprotno pa smo že pred leti javno izrazili skrb, da bi investitorjem zmanjkalo denarja, potem ko bi uničili Plečnikovo dediščino, naredili ogromno gradbeno jamo in poškodovali naše stavbe. Kdo bi nam potem plačal odškodnine in kdo bi nazaj postavil Plečnikov stadion? Težko je verjeti, da bi bil lahko drugi stadion v istem delu mesta rentabilen, ko se že stadion v Stožicah ne more preživeti sam in je treba zanj redno prispevati denar davkoplačevalcev.

Za kosilo z g. Pečečnikom nimam časa, smo pa v pobudi vedno pripravljeni na javen in konstruktiven dialog. Verjamemo, da bo pravo rešitev možno najti takoj zatem, ko se bodo investitorji končno soočili z resničnimi dejstvi ter prenehali slepo in trmasto vztrajati pri nepotrebnem, nezakonitem in nesprejemljivem projektu BŠP, ki ne more dobiti zelene luči.

Karmen Stariha