4 najpogostejše zmote o projektu BŠP (Bežigrajski športni park):

1. zmota: BŠP pomeni prenovo Plečnikovega stadiona.
   • To ne drži, saj gre v primeru BŠP za kompletno prezidavo obstoječega stadiona, ki od Plečnikove arhitekturne in duhovne dediščine ohrani le nekaj delov. BŠP na majhni površini, praktično sredi naselja, predvideva gradnjo megalomanskega projekta oz. širitev po površini ter navzgor in navzdol: 77 m visoko stolpnico, 3 dodatne poslovne vile na zelenici, katere lastništvo še ni določeno, gradnjo 5 nadstropij globoko v zemljo. Prav tako projekt postaja vse prej kot stadion: tam naj bi bili nakupovalni prostori, motociklistični dogodki, konjske dirke, v celotnem kompleksu naj bi bila postavljena bolnišnica, hotel, številni gostinski lokali itd. Ne le da BŠP ne pomeni prenove Plečnika, po našem mnenju BŠP pomeni dokončen konec in destrukcijo Plečnikovega spomenika, uničenje zaščitene soseske in sociološko ter arhitekturno degradacijo celotnega območja.
2. zmota: Brez BŠP bi Plečnikov stadion propadel.
   • Ne drži. Stadion je bil do leta 2007, dokler ga v roke ni dobil BŠP, v povsem delujočem stanju. Na njem so do aprila potekali lokalni in državni športni dogodki, prebivalci so ga uporabljali za svojo rekreacijo, številni šolarji za ure telesne vzgoje. Morda so bili nekateri deli (garderobe) res dotrajani, vendar pa je Plečnikova dediščina bila ohranjena. V takšnem stanju bi lahko z minimalnim vložkom funkcioniral še leta. Stanje, v katerem je zdaj stadion, je po našem mnenju tudi posledica investitorjevih posegov. Aprila 2007 je investitor v stadion prihrumel z gradbenimi stroji, uničil drenažni sistem, izrul reflektorje, odtrgal sedeže, odstranil žlebove itd. Ti ukrepi pospešujejo propadanje stadiona. Kot lastnik kulturno zgodovinskega spomenika bi investitor moral stadion vzdrževati, kar po našem mnenju počne zelo pomanjkljivo.
3. zmota: Gradnja celotnega kompleksa je edina možna rešitev za Plečnikov stadion in zato nujen pogoj za njegovo obnovo in vzdrževanje.
   • Zakaj bi bila prenova in vzdrževanje stadiona odvisna zgolj od prezidave zaščitenega spomenika in umestitve okoljsko spornega projekta v naselje? Investitor bi lahko hotel, stolpnico, poslovne stavbe ipd. zgradil kjer koli drugje, kjer prostor to omogoča v skladu z okoljsko zakonodajo. Plečnikov stadion pa bi samo obnovil in ga ohranil v prvotni obliki. V Ljubljani je ogromno nedokončanih gradbenih jam, obstajajo degradirana območja opustelih tovarn ipd., kjer bi investitor z manj škode za okolje in zdravje lahko uresničeval svoje investicijske projekte. Če je potreben še en stadion, je zanj gotovo bolj primeren prostor na obrobju mesta. O alternativnih možnostih nikoli ni bilo nobene besede. Za restavracijo Plečnikove dediščine bi se gotovo našla kakšna finančna možnost s pomočjo evropskih sredstev. Po našem vedenju te možnosti niso bile preverjene. NIKAKOR ne najdemo nobenega razumnega razloga, zakaj je v imenu zaščite Plečnika, tega treba prezidati in zazidati. Zakaj je potrebno posegati prav v zaščiteno vplivno območje kulturnega spomenika državnega pomena tik ob spomeniku ter v zelene površine, ki jih v mestu ni nikoli dovolj?
4. zmota: Investitor naj bi z lastnimi sredstvi financiral prenovo Plečnikovega stadiona.
   • Po javno dostopnih podatkih investitor celotne investicije ne more financirati z lastnimi sredstvi. Kje bo investitor v današnjih časih dobil 200 milijonov za investicijo? Po našem mnenju je NEDOPUSTNO, da se tudi ta projekt začne z nejasno finančno sliko. Primer Stožic jasno kaže, kako se končajo projekti, pri katerih financiranje ni jasno dorečeno. Kaj če investitorju (kot se običajno dogaja) med izvajanjem del zmanjka denarja? Kaj če bo izvedel samo prvi del, do konca uničil Plečnikovo dediščino, naredil veliko gradbeno luknjo, poškodoval naše stavbe, potem pa bo ne bo več denarja, njegovo podjetje pa bo propadlo? To ne bi bil prvi tak primer. Iz medijev dobro poznamo kar nekaj podobnih primerov v Sloveniji. Ali res potrebujemo še enega? Kdo bo potem prevzel nase materialno odgovornost za morebitno nastalo škodo prebivalcem, okolju in kulturni dediščini?

Stanovalci Fondovih blokov, september 2012, april 2013.